Omemba: Marko Sosič

»Trideset let v Franciji je minilo kot tlesk s prsti.«

»Vsako srečanje Ljubljane je oživitev spominov, srečanje s prijatelji, prejšnjimi, zdajšnjimi, potem pa tudi primerjanje in usklajevanje stvari.«

»Da so tukaj ljudje še vedno dobri in prijazni.«

»Trenutno je v Ljubljani nekakšna turistična napetost, zasičenost.«

»Precej je tudi težav in pa mogoče nesporazumov med organizacijskim sistemom in ljudmi, ki v tem mestu živijo.«

»Nekateri kakovostni kulturni dogodki in prireditve letos niso uspeli, tudi festivali so ukinjeni.«

»Skrbi me. Verjetno si že ne želim biti preveč črna pri tem odgovoru.«

»Na žalost je pero postalo šibak meč v današnjih dneh.«

»Občudovalec in vernik časa sem.«

»Nič na svetu ne potrebuje časa, če se noče ujeti v obliko.«

»Pesem je preobilje.«

»Velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora.«

»Kot se je nehvaležno lotiti projekta, ki je nekako poslovilno delo nekoga, pa me je v bistvu na neki način to postavilo kot režiserja v udoben položaj. Že na začetku je bilo zelo jasno, da ne gre za moj avtorski projekt, ampak da je to prevsem Markova predstava.«

»Na neki način smo skozi ta študij resnično postali neke vrste družina, kar je sicer vedno želja ustvarjalcev, ni pa to običajno.«

»Ovca na paši je do gore ravnodušna, a ne do svojih muh.«

»Ljubezen je brez dvoma prva tema poezije, če ne celo edina prava tema poezije.«

»Približam se drevesu, da sem skoraj čisto zraven debla, skozi objektiv gledam lubje in zdi se mi, da vidim ploščato gorovje z dolinami, ki strmo padajo z robov visokih skal.«

»Morda se je ob njeno deblo prislonil tudi Ernest Hemingway, ki je bil na tej gorski planoti takrat, ko je delal za Rdeči križ in videl grozote takratnega sveta. Če bi umrl, bi hotel biti pokopan prav tu, je govoril, na planoti Asiaga naj me pokopljejo.«

»Že s samim posrečenim izborom in karakterizacijo likov, prek katerih tako čudovito ujame oba obraza tega istrsko-primorskega okolja, na eni strani tistega, z grenkobo prežetega in vseskozi jeznega duha, ki živi v preteklosti in se čuti dolžnega, da je v večnem boju z do njega domnevno sovražno nastrojeno sedanjostjo, ter na drugi že prav ganljivo toplo in človeško dušo številnih ljudi iz tega okolja, Sosič pove več kot številne druge zgodbe na to temo«

»Izbrane predstave me zagotovo niso pustile ravnodušnega in predstavljajo vpogled visok standard slovenskega gledališča.«

»Tako pomemben festival za slovensko gledališko ustvarjalnost in za slovenski narod bi si to zaslužil.«

»Brisalci na avtu v presledkih drsijo po šipi.«

»Koliko je tudi moje življenje teh ljudi, ki prihajajo vame. Koliko njihovih vprašanj prebiva v meni?«

»Kakor bi moral skoznja znova in znova razumeti svojo bit, da lahko ubesedujem njihov čas življenja in smrti.«

»O, ta strah pred neznanim, da nenadoma ni več besed, ki bi jih bilo vredno izpisati, da je v meni samo še nekakšna gluha praznina, glasna daljava, ki ji ni videti konca.«